NAŠE DEJAVNOSTI:

  SVETOVANJE, PSIHOTERAPIJA

  PSIHOTERAPEVTSKO IZOBRAŽEVANJE

  KRAJŠI PROGRAMI:

        predstavitvene delavnice GT

        zgoščenka gestalta

        gestalt v vzgoji in izobraževanju

        predavanja

NAČELA INŠTITUTA

 

Gestalt terapija je ena od humanističnih psihoterapevtskih modalitet. To pomeni, da poudarja človekovo naravno težnjo k uresničenju svojih potencialov.

 

Gestalt terapija je primerna tako za delo s posamezniki, kot tudi za delo s pari, z družinami in s skupinami. Uporablja se v psihoterapiji, v svetovanju in v organizacijskem razvoju. Poleg tega so načela in metode gestalt terapije uporabne povsod, kjer je pomembno vzpostaviti kvaliteten stik z ljudmi (npr. socialno delo, zdravstvo, izobraževanje…).

Osrednji pojem gestalt terapije je kontakt. V različnih pristopih v okviru gestalt terapije je ta pojem različno razumljen. V GiTi ga razumemo v skladu z Goodmanovo definicijo, kot 'prvo in najbolj preprosto realnost'. Kontakt kot 'prva realnost' je proces, ki se odvija na kontaktni meji med organizmom in okoljem. Kot takšen je osnova medosebnih odnosov, ni pa s pojmom odnosa istoveten.  Neposredni kontakt človeka z njegovim okoljem je tisto, kar omogoča zavedanje ter preživetje in rast.

 

V procesu terapije je gestalt terapevt pozoren na klientov proces kontakiranja in načine, kako prekinja kontakt, kakor tudi na svoje lastne odzive. V dialogu s klientom in ob uporabi terapevtskih eksperimentov spodbuja njeno/njegovo doživljanje na takšen način, da se klient lahko neposredno, v sedanjem trenutku zave, kaj počne in kako to počne.

Eden od osnovnih ciljev gestalt terapije je kvaliteta zavedanja, ki klientu odpira možnost izbire in s tem prevzemanja odgovornosti za oblikovanje lastnega življenja. Z vidika vednosti je za gestalt terapevta najbolj relevantno vprašanje, kaj in na kakšen način lahko preko lastnega zavedanja spozna oz. uvidi klient sam. Gestalt terapevt ne privzema vloge eksperta za klientovo doživljanje in njegove življenjske odločitve. Gestalt terapevta bolj kot njegove interpretacije zanima klientovo lastno doživljanje. Njegova vloga eksperta je predvsem v oblikovanju terapije na način, ki klientu omogoča, da sam postaja vse bolj avtonomen ekspert za svojo lastno eksistenco. V praksi to pomeni, da terapevt s klientom raziskuje njegovo doživljanje, mu pomaga, da ozavesti lastne potrebe in občutke, opomeni svoje življenjske situacije, sprejema svoje lastne odločitve, razvija sposobnost globljega razumevanja sebe in okolja ipd.

 

Čeprav pri svojem terapevtskem delu gestalt terapevt uporablja tako konvencionalna (DSM IV) kot tudi gestalt terapevtska diagnostična orodja, mu le-ta služijo le kot delovno orodje - provizorični zemljevid, s pomočjo katerega ohranja osnovno orientacijo in konsistentnost terapevtskih intervencij pri kontinuiranem delu s posameznim klientom.

Izhajamo predvsem iz načel in eno takih je naše prepričanje, da ni mogoče govoriti o eni sami teoriji človeške narave, še manj o možnosti njene sistematizacije. Zato se glede sistematičnosti zgledujemo po Goodmanu. Tudi namesto enoznačne jasnosti nam je bližji hermenevtični pristop in zavedanje kontroverznosti, ko gre za metodološka vprašanja psihoterapije kot vmesnega področja med ‘eksperimentalnim’ in ‘kliničnim’ pristopom. Hkrati pa verjamemo, da je med eksperimentalno in klinično psihologijo mogoče plodno in učinkovito sodelovanje, o čemer priča delo Daniela Sterna.

Tako v psihoterapevtskem pristopu kot tudi v izobraževanju psihoterapevtov sledimo temeljnim načelom, ki jih je razvila humanistična tradicija. Sledimo pa tudi potrebam časa, zato v našem izobraževanju poskušamo iskati ravnotežje med učno-ciljnim in procesno-razvojnim načrtovanjem kurikula. Pomembna nam je profesionalna kompetentnost kot rezultat izobraževanja (v kar so kontinuirano usmerjena naša prizadevanja med procesom izobraževanja), vendar pa smo prepričani, da to nikakor ni vsota 'kompetenc'.

 

Naša temeljna načela nas ne utesnjujejo do te mere, da bi ne bili odprti za drugačne pristope. Le-ti so nam v izziv in razmislek za vprašanja o skupnih temeljih in bogastvu razlik, ki so lahko vir plodnega sodelovanja in učenja.